Zapis o tem, kako bistveno si je res dovoliti, da boli. In kako zdržati s temo, ko je najtemneje.
Tisti, ki me redno spremljate, veste, da sem lani spomladi dala odpoved v svoji dosedanji službi pravnice v zavarovalništvu. Jeseni, konec septembra, sem po dobrih 20. ih letih delovne dobe, zaključila z delom v korporativnem svetu in se podala v povsem nove vode. V postavljanje lastnega posla coachinje, mentorice za življenje oziroma mentorice za osebno transformacijo. Želela sem si, in še vedno me to kliče, da z vsem znanjem, ki se ga med raziskovanjem in zdravljenjem Sebe učim, stopim med ljudi in začnem to srčno predajati naprej.
Oktobra sem si takoj po koncu službovanja privoščila izjemno potovanje v Orlando, ZDA, in se udeležila weeklong retreata dr. Joe-a Dispenze, o čemer bom vsekakor še pisala v ločenem blogu. Ta izkušnja je bila namreč uresničitev mojih sanj in mi je dala taka krila za naprej, da je zaradi same presežnosti doživetega skorajda neopisljiva. Vendar verjamem, da se bo to izkustvo v božanskem času zlilo na papir oziroma na tipkovnico in ugledalo luč sveta tudi na tem blogu.
Danes pa bi rada nagovorila ta del osebne rasti, o katerem se tako malo javno govori. Kako boli, ko res boli. Kako zdržati s temo, ko je najtemneje. Večkrat pišem in govorim o tem, da je edina pot ven, pot skozi. In kako zelo to drži. Ne moremo se iti pozitivne duhovnosti in naravnanosti, dokler se docela ne spogledamo s svojo največjo temo. Z občutki, kot so brezup, nemoč, strah, bridkost, depresija, negotovost, krivda, nevrednost.
In tako sem kak teden, dva nazaj, pristala v greznici. Prišla sem do svoje jedrne bolečine, da sem NIČ.
Ko je namreč preteklo nekaj mesecev tega, da nisem opravljala svojega dosedanjega dela, je začelo kukati na plano.
Kdo sem jaz, ki ne opravljam dela pravnice? Kdo sem jaz, ki ne vozi tega in tega avtomobila? Kdo sem jaz, ki nimam toliko in toliko evrov vsak mesec na svojem računu?
Občutki nemira, ker prvič v življenju nimam svojega denarja. Oziroma ga nimam toliko kot sem ga navajena. Občutki odvisnosti od drugega, od moža, ki mu posel hvala bogu dobro gre, ampak mene je kar hromilo. In občutek krivde ter sramu, ker ne prispevam (toliko) v družinski proračun. In ta nevrednost! Oh, ta nevrednost in nesposobnost! Počutila sem se povsem nevredno in nesposobno. Nič. Čisti nič. Če ne zaslužim toliko in toliko, sem NIČ. In če misliš, da občutek »ničesar« ne boli, ti povem iz prve roke: boli. Prekleto boli. Boli tako zelo, da je prav težko ta »nič« nositi. In ga živeti.
Zanimivo mi je bilo takole opazovati samo sebe. Imela sem se namreč za osebo, ki ima po življenjski odločitvi, kot je zapustiti svoje dobro plačano delovno mesto, veliko življenjske energije in zagona za naprej. Ko smo šli na prvi družinski dopust, za katerega nisem prispevala niti evra, sem morala krepko predihavati občutke nevrednosti. Ampak občutke nevrednosti sem si pokrpala s tem, da sem »oddelala« svoje. Mož namreč ni smučar, jaz pa sem že od vsega začetka mama, ki otroke uči uživanja na belih strminah. In ujela sem se, da sem si spet dala občutek vrednosti skozi »delo«, saj sem vendar tri dni smučala z njima.
Torej kdo sem jaz, ko ne delam nič? Sem vredna, da samo SEM? Lahko to čutim in začutim?
Sinova viroza mi je odprla oči. Teden dni pred zimskimi šolskimi počitnicami je ostal doma, ker je imel vročino in je kašljal. Čudovite ženske, ki jim s svojim mentorskim programom pomagam, so si prav tako vzele prosto, zaradi česar nisem imela nič »dela«. In tako sem padla na dno. V greznico lastne nevrednosti in nesposobnosti. Ali mi bo sploh kdaj uspelo? Mi sploh pripada normalno, povprečno življenje? Bo meni posel sploh kdaj zacvetel? Kje je sedaj zdrava Tanja? Koža na rokah je bila spet vsa odprta in v živih ranah. Nisem zmogla slediti spletu in kupljenim tečajem, kako postaviti svoj posel tako, da bo blestel. Nisem se zmogla več izobraževati in glave polniti z domnevno preverjenimi formulami, kako privabljati svoje idealne stranke, krepiti svoje mail baze in lansirati svoje čudovite storitve. Nobenega finančnega priliva ni bilo na mojem računu. Roke sta si podajala občutka nevrednosti in krivde. Nato se me je lotila še krepka fizična izčrpanost.
Ko sem dala odpoved, sem se jasno zavedala, da prihaja obdobje v mojem življenju, ko bodo odpadle še zadnje maske. Vedela sem, da se bom slekla in razgalila do golega in z nule začela živeti novo poglavje. Vedela sem, da bodo odšli vsi nazivi in etikete, ki sem si jih tekom let pridobila. Ampak dobro, da nisem vedela, da lahko tako zelo boli. Da je tema, ko si v njej, lahko res kričeče temna in prežemajoča.
Prvič v življenju brez navodil
Kdo sem jaz, ki ne zaslužim nič? Kdo sem jaz brez identitete, ki sem si jo tako uspešno gradila 45 let? Kdo sem jaz, ki ne izpolnjujem nobenih navodil?
Ozavestila sem namreč, da sem od otroštva dalje sledila navodilom. Kako se učiti, kako dobiti dobre ocene, kako se družiti s prijateljicami, da bom všečna, kako uspeti v srednji šoli in kako izbrati fakulteto, kako nato blesteti in z odliko vse speljati, kako najti dobro zaposlitev in si tam ustvariti ugled, kako s prihodki, ki jih ustvariš, dobro živeti, kupiti stanovanje, hišo, avto, ni da ni. Kako si ustvariti družino in kako vzgajati…. Navodila, navodila, navodila! Ves čas sem samo sledila… Če sedaj pogledam nazaj, je bila le izbira najboljše prijateljice in kasneje mojega moža, moja srčna izbira. Vse ostalo je bilo bolj iz programa »spodobi se ali treba je«. Treba je žurati, treba je športati, treba je bit kul, treba si je pridobiti dobro izobrazbo, dobro službo, treba je…
In tako sem se znašla v svojem pridelanem sranju, ampak tokrat z zavedanjem in jasno namero, da sedaj jaz sama sebi pišem navodila! Prvič v življenju sem vedela, da sem na točki, ko je na meni, da se odločim, kako naj živim in kaj naj počnem. In da lahko sama izbiram dejavnosti in ljudi, ob katerih se dobro počutim.
In tako sem v tednu Nejčeve viroze bila le… Mama. Mama z veliko začetnico. In žena. Tudi z veliko začetnico. Ali pa še bolje: samo ženska! Tudi z veliko začetnico.
Tisti teden pred začetkom počitnic, sem dejansko uživala samo v tem, da sem lahko negovala Nejca. Kljub zgoraj opisanim občutkom nevrednosti in krivde, ki so me prežemali, sem bila v zavedanju in čutenju tega, da rada (po)skrbim za svojega sina. Da imam čas. Da mu skuham čaj. Da delava inhalacije. Da narediva za šolo. Da skupaj bereva. Da gledava televizijo. Da v miru in z ljubeznijo skuham kosilo in večerjo za celo družino. Lahko sem bila samo mama obema otrokoma. In žena mojemu Sašu. In ženska sama Zase. Prvič v življenju sem si dovolila, da samo SEM. Brez dajanja si vrednosti skozi poklic ali delo, ki ga opravljam ali znesek plače, ki jo prejemam. Brez! V priznanju vrednosti skozi »delo«, ki ga opravljam samo iz naslova funkcije biti mama, žena in pasja mama, sem lahko začela počasi, korak po korak čutiti vrednost iz tega naslova, da samo sem. In če se sedaj ozrem nazaj, kako mi je uspelo to začutiti? Tako da sem si dovolila biti v sranju. Da nisem odrivala stran vseh teh težkih emocij, da sem iskreno svojemu možu in parim prijateljicam lahko delila, kako se počutim, da sem se vsakodnevno lotevala tehnik čustvenega osvobajanja in meditirala, da sem se veliko sprehajala in si dovoljevala čim bolj nežno nagovarjati te boleče dele mene. Ko je najbolj bolelo, sem celo izrazila, da imam občutek kot da se na novo rojevam oziroma kot da že imam dojenčka svojega življenja v naročju. In dojela sem, da je moja edina naloga, da sem nežno in milo mama. Svojemu življenju. Svojemu dojenčku.
In čudovita mentorica Alexandra Pi Bachel, ki skupaj s Sašo Einsidler mene in nekaj krasnih žensk vodi do še več odkrivanja nas samih, mi je tekom tega procesa dejala: »Tanja, jaz te vidim kot nosečko, ki je noseča tam nekje 3 mesece. Zdraviš se. Postavljaš se na noge. Izjemno ti gre. Sama od sebe pa zahtevaš, da imaš že rojenega in zdravega otroka. Poskrbi najprej Zase. Delaj le stvari, ob katerih se dobro počutiš.«
In res. Po tem, ko sem se dva tedna res intenzivno opazovala, crkljala, se negovala in si dovoljevala samo biti in doživljati vse možne misli in občutke, sedaj opazujem, kako sem bolje. Dobro se počutim v svoji koži, imam mnogo več življenjske energije, ogromno idej se poraja tudi glede posla. Ne čutim več pritiska, kaj moram narediti, katerega tečaja se še moram udeležiti, koliko objav naj objavim. Ni več pritiska niti glede financ. Vem, da se bo uredilo. Se že ureja. Najbolj mi je všeč ta čista jasnost, da se bom lotevala samo še stvari, ob katerih se dobro počutim. In se družila z ljudmi, ob katerih sem lahko jaz. Brez maske, brez naziva, brez truda. Z veliko mero zadovoljstva. Na meni je sedaj, kako dobro bom donosila in vzgojila svojega dojenčka. Svojo prihodnost.
Obilje in moč namere
To, da je moč namere izjemna, sem pisala in govorila že neštetokrat. Ampak ne bom odnehala tega početi niti o tem govoriti ali pisati. Kamor usmerjamo pozornost, tja gre energija. To krepimo.
In zadnje dni dobesedno živim obilje. Zjutraj v postelji si vsakodnevno izrekam namero, naj čutim obilje skozi dan na čim več različnih načinov. In čutim ga skozi prebujajočo naravo. Skozi obilje zvončkov, kronic in žafranov. Čutim ga tudi skozi obilje časa, ki si ga namenim. Skozi obilje moje družine. Skozi obilje serije, ki si jo dovolim gledati na televiziji. Obilje je v DA-jih, ki jih izrekam sebi.
